Švedska je bila ponavadi prikazana kot zgleden
primer socialnodemokratske ureditve države blaginje (Esping-Andersen,
1996), za katero sta značilna obsežno državno upravljanje in aktivna
vključenost v vprašanja družbene dobrobiti. V zadnjih dvajsetih letih pa
sta bila švedski javni sektor in edukacijski sistem podvržena radikalni
in temeljiti usmeritvi v neoliberalizem, spremembi, ki je sledila
obsežni decentralizaciji procesov odločanja, ko so ti prešli iz rok
države na raven lokalnih skupnosti in šol. V tem besedilu bomo povzeli
naravo, obseg in nekatere posledice notranje in zunanje marketizacije
švedske edukacije v prvih letih novega tisočletja, še zlasti pa bomo
izpostavili vpliv konkurence na notranje delovanje srednjih šol. Prišli
smo do sklepa, da se je zunanja marketizacija zelo razširila in da
Švedska v večini vidikov popolnoma sprejema nov javni menedžment, na
primer t. i. notranjo marketizacijo edukacije. Navkljub temu pa lahko
pri dodeljenih funkcijah, vrednotah in upravljanju edukacije še zmeraj
zaznamo posamezne vidike stare socialnodemokratske paradigme.